Zavod Karitas za oskrbo, nego in socialo
DOM DANIJELA HALASA VELIKA POLANA

Kdo je Danijel Halas?

Pred sto leti, 24. junija 1908, se je v Halasovi družini v Črenšovcih rodil otrok, ki so ga naslednji dan krstili na ime Danijel. Postal je duhovnik in je zavzeto deloval kot kaplan v Ljutomeru in v Lendavi ter kot župnik v Veliki Polani. 16. marca 1945 je prestal mučeniško smrt na Hotizi pri reki Muri. 10. avgusta 2000 je mariborski škof dr. Franc Kramberger izdal odlok o začetku postopka za razglasitev župnika Danijela Halasa za blaženega. Danijela Halasa sedaj smemo imenovati božji služabnik. To je naziv, ki je dodeljen kandidatom za svetništvo.

Duhovniški svet murskosoboške škofije je 14. novembra 2007 sklenil, da bo leto 2008 v murskosoboški škofiji »Halasovo leto«, ker bo 24. junija 2008 minilo sto let od rojstva Božjega služabnika. Halasovo leto se je slovesno začelo v nedeljo, 13. januarja 2008, v stolnici v Murski Soboti, osrednja slovesnost je bila 25. junija 2008 v Črenšovcih, sklep leta pa bo na nedeljo Jezusovega krsta 2009.

Življenjepis

Božji služabnik Danijel Halas je bil podarjen dobrim krščanskim staršem Martinu in Katarini r. Horvat iz Črensovec. Krščen je bil dan po rojstvu, 25. junija 1908 v črensovski župnijski cerkvi Povišanja Svetega Križa. Po osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in stanoval v dijaškem zavodu Martinišče, ki so ga vodili duhovniki salezijanci. Ker so višje razrede ukinili, je gimnazijo končal v Ljubljani in tam maturiral. Vstopil je v mariborsko bogoslovje in leta 1933 ga je škof Tomažič posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval 16. julija v domači župnijski cerkvi. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st., urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev, ki je živel v Črensovcih in bil dober znanec in podpornik Halasove družine.

Do novega leta je deloval kot kaplan v Ljutomeru, nato pa ga je škof poslal v Lendavo. Ob župniku, kasnejšem dekanu in generalnem vikarju Ivanu Jeriču, in župniku Štefanu Bakanu se je uvajal v pastoralno delo. Vodil je Marijino družbo, vzpodbujal k češčenju Srca Jezusovega in nebeške matere Marije. Madžarskim vernikom je priskrbel verski tisk v njihovem jeziku. V počitnicah je odšel v Sombotel in se izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika, da bi bolj uspešno oznanjal evangelij. Bil je zelo priljubljen. Verniki so ga spoštovali in sledili njegovim navodilom.

Leta 1939 je postal župnik župnije Velika Polana. Tudi tam je nadaljeval zavzeto in uspešno pastoralno delo. Pospeševal je češčenje Srca Jezusovega, Marijino češčenje. Vodil je dekliško in fantovsko Marijino družbo, ki sta bili mladim v oporo pri ohranjanju vere. Skrbel je za verski tisk, pa tudi za kulturno življenje v župniji, saj je prirejal oz. pomagal pri uprizarjanju iger. Sodeloval je tudi pri verskem tisku. Krajši čas je nadomeščal urednika mesečnika Marijin list in tednika Novine. Sicer je pa tudi sam pisal. Njegovi spisi so zbrani in natisnjeni v knjigi Pšenično zrno iz Polane.

Kmalu po njegovem prihodu v Veliko Polano se je začela druga svetovna vojna, med katero je bil zaprt v Budimpešti. Po devetih mesecih so mu začasno prekinili prestajanje kazni. Vrnil se je med svoje vernike, čeprav je škof že imel napisan dekret, da bi ga prestavil na madžarsko župnijo. Ko pa je zvedel, s kakšnim navdušenjem so ga sprejeli polanski verniki, je dekret uničil. Takoj po aretaciji so verniki podpisovali prošnje za njegovo izpustitev. Prošnje so podpisali tudi madžarski verniki iz Lendave. Po prihodu iz zapora je Halas nadaljeval svoje pastoralno delo.


Župnikov brat Štefan, ki je živel v Ljubljani, ga je vabil, naj pride k njemu, kjer bo na varnem. Danijel Halas mu je v pismu 28. februarja 1945 odgovoril: »Nihče se ne misli izseljevati, ampak bomo tukaj počakali in narodu stali ob strani. Kar se ima zgoditi - naj se zgodi! V Boga popolnoma zaupam!«

16. marca 1945 je župnik Danijel Halas odšel na pastoralno pot v Lendavo. Škof ga je namreč imenoval za spovednika redovnic v Lendavi. Ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure in ustrelili. Njegovo telo so vrgli v Muro, prav tako kolo. Čez tri dni je Marija Kocet iz Kota pri Lendavi v vodi opazila truplo. Ko so ga dvignili iz vode, je prepoznala župnika Halasa.

Pogreb je bil 21. marca v Veliki Polani ob veliki udeležbi vernikov iz vse okolice. Na grob so položili veliko vencev. Enega je spletla tudi družina Žerdin iz Žižkov in na trak napisala: Slava mučeniku. Verniki in duhovniki so bili že takrat prepričani, da je župnik Danijel Halas umrl mučeniške smrti.

Zbranega je veliko gradiva o življenju in delu tega duhovnika, zaslišanih je bilo čez 60 prič. Postopek je v sklepni fazi.

Vzporedno s postopkom se odvija bogato molitveno življenje. Verniki se zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in po njegovi romarski poti ter se mu priporočajo.

(Povzeto po g. Lojzetu Kozarju ml.)